Možnosti za rehabilitacijo po možganski kapi v Sloveniji so neenakomerno in nesistematično razporejene. Po odpustu iz bolnišnice bolniki, ki imajo rehabilitacijski potencial, nadaljujejo rehabilitacijo v zdraviliščih. Manjši delež bolnikov z visokim rehabilitacijskim potencialom, ki izpolnjujejo pogoje za sprejem, nadaljujejo rehabilitacijo na IRSR (260 na leto). Vsako leto v Sloveniji zboli za možgansko kapjo približno 3800 bolnikov. Po odpustu iz bolnišnice ostane več kot polovica bolnikov še vedno nesposobnih za samostojno življenje in pri tem nastopijo velike težave, saj družina največkrat ni poučena in ne ve, kako ravnati z bolnikom. Ko se bolnik vrne domov, mora z vajami in aktivnostmi vsakodnevnega življenja nadaljevati. Ustrezno strokovno usposobljeni fizioterapevt in delovni terapevt za delo s tovrstnimi bolniki je lahko velika pomoč tako bolniku kot družini, pri izvajanju in ponovnem učenju vsakodnevnih aktivnosti v domačem okolju. Da bi preprečili prekomeren razvoj spastičnosti in vzorčne aktivnosti, dokler okrevanje ne doseže stopnje selektivne motorične kontrole, je bolnika potrebno pravilno negovati, nameščati in učiti pravilnega gibanja. Terapevt na delovanje posameznika v domačem okolju gleda predvsem z vidika njegovih sposobnosti, da izvede dnevne aktivnosti, ki jih želi ali mora izvesti, ali pa to od njega pričakuje družba. Na podlagi ocene načrtujemo obravnavo. Ko določimo bolnikove probleme pri izvedbi aktivnosti in ugotovimo razloge zanje, izberemo ustrezen model intervencije. Glede na bolnikovo zmožnost in želje se lahko prepleta tudi več pristopov, vsak pa zahteva, da posameznik pokaže željo za izvedbo teh aktivnosti. Bolnik po preboleli možganski kapi živi svoje življenje. V sebi nosi prgišče upanja. Svoj mali svet doživlja bogato in se veseli življenjskih radosti še bolj kakor zdravi ljudje. Razumevanje doma, na delovnem mestu in na vsakem koraku, kjer živi in ustvarja, mu prinaša srečo in zadovoljstvo. Tudi mi terapevti z znanem in strokovno usposobljenostjo iz področja nevrološke obravnave, lahko s kakovostno terapijo olepšamo življenje in ga obogatimo. Bolnik si mora skupaj s svojci in terapevtom zastaviti realne cilje, na poti do tega cilja pa tekmujte sami s seboj in tudi vi boste postali zmagovalec. Dejstvu, da je možganskih kapi vsako leto več in da prizadevajo vedno mlajše ljudi, ni moč oporekati. Prav tako pa je več tistih, ki incident preživijo zaradi boljših pogojev nudenja nujne zdravniške pomoči ter strokovne oskrbe v intenzivnih enotah. Vsak človek je individuum in vsak je prizadet na drugačen način, zato ni enotnega modela za potek rehabilitacije pri teh bolnikih. Po kapi ni prizadeta samo polovica telesa, ampak celo telo, zato tudi obravnavamo celo telo in ne samo prizadete roke ali noge, in to od prve minute bolezni, med celo obravnavo, 24 ur na dan. Običajno se rehabilitacija nekako deli na zgodnjo in pozno rehabilitacijo, kar pa v primeru kapi težko trdimo, saj mora biti obravnava simptomatska, to pomeni, da obravnavamo ČLOVEKA. Cilj rehabilitacije je vedno tisto, kar si želi bolnik, lahko je le aktivno sedenje ali ples. Bolniki po možganski kapi morajo biti v strokovni obravnavi celo življenje, saj obravnava poteka preko učenja, ki se nikoli ne zaključi. Osnova filozofije je, da imajo vsa človeška bitja, vključno s prizadetimi, še neizkoriščene možnosti za ozdravitev ali izboljšanje stanja ( Kabat 1950 ). Fizioterapevti se izobražujemo in izpopolnjujemo v znanjih, z namenom, da omogočimo boljšo in kvalitetnejšo izvedbo svojega dela ter tako dosežemo cilje, ki smo jih zastavili skupaj z bolnikom. Poznamo več metod, primernih za obravnavo nevroloških bolnikov, ki pa se med seboj ne bi smele izključevati, pač pa dopolnjevati. S pomočjo Bobath koncepta ocenjujemo in obravnavamo posameznikove motnje v funkciji, gibanju ali mišični napetosti kot posledica nevrološke okvare. Namen terapije je ponovno učenje ali izboljšanje dnevnih aktivnosti v različnih okoliščinah (obračanje v postelji, slačenje, obuvanje, prehranjevanje,). Poti do cilja so torej različne, vsem pa nam mora biti enoten cilj obravnave. Cilje postavimo na podlagi rezultatov testov, ki jih vedno izvedemo pred začetkom obravnave, po koncu ter po potrebi tudi med samo obravnavo. Tako se obravnava in ocenjevanje nenehno prekrivata. Taka rehabilitacija je dejansko doživljenjska, kar pomeni, da bi bolnik moral biti deležen vsaj ene 10- kratne obravnave enkrat na leto. Na žalost je večina bolnikov brez tega ter prepuščenih samim sebi oziroma svojcem in velikokrat je njihova kvaliteta življenja zato okrnjena ter odvisna od finančnih zmogljivosti. Tudi fizioterapevti smo velikokrat v stiski, saj zaradi prevelikega števila bolnikov ne moremo vedno zagotoviti časovne in kakovostne normative, ki jih obravnava nevrološkega bolnika zahteva. Želja nuditi bolniku (in nenazadnje tudi sebi) več, tisto, kar mu nujno pripada, me je pripeljala do tega, da sem odprla privatno prakso z letom 2007 in prostore opremila z aparaturo, ki je v veliko pomoč pri treningu koordinacije in ravnotežja. Pridružile so se mi še tri kolegice, vse prav tako z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z nevrološkimi bolniki ter z željo, da naredimo premik na tem področju, predvsem pri zagotavljanju sredstev v smislu pridobivanja koncesij za nevrofizioterapijo. Zraven nevrološke in protibolečinske obravnave nudimo tudi druge storitve : ročna limfna drenaža, Bownova terapija, razstrupljanje telesa z Detoxom, klasične ročne in terapevtske masaže, aromaterapije,. dipl. fizioterapevtka, spec. nevrofizooterapije, Bobath terapevtka, Tatjana HORVAT. Društvo bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije je bilo ustanovljeno v letu 1996 z namenom, da poveže bolnike po kapi in jih seznanja z njihovimi pravicami in možnostmi. Izdajalo je Obvestila, iz katerih smo izvedeli o posvetovalnici za nevrologijo in fiziatrijo, kdaj bo občni zbor, kdaj in kam bo skupni izlet, o rehabilitaciji v zdraviliščih in podobno. Društvo se je po ustanavljanju klubov preimenovalo v Združenje. Skozi vsa ta leta se je članstvo povečevalo, tako je danes včlanjenih okrog 1.500 bolnikov, njihovih svojcev in zdravstvenih delavcev. Bolniki se družijo tudi v klubih in danes jih deluje po Sloveniji že 17. Eden izmed njih je tudi naš. Združenje izvaja preventivne programe za ohranjanje zdravja in izboljšanje kvalitete življenja, premagovanje socialnih stisk in podobno. Na rednih srečanjih imamo praviloma v prvem delu strokovna predavanja ali predstavitve, predvsem s področja zdravstva in sociale, pa tudi kakšna potopisna predavanja. V nadaljevanju srečanja je na sporedu klubska tematika. Poleg rednih mesečnih srečanj imamo še mesečna srečanja interesnih skupin, Enkrat letno organiziramo še klubski izlet, piknik, obisk drugega kluba in sprejmemo v goste sorodni klub, v Fontani imamo organizirano vadbo v telovadnici in v bazenu, prirejamo sprehode, imamo svoje glasilo Novice iz CVB kluba Maribor, klubsko majico, klubski CD za leto 2007 ter klubsko zloženko. Možganska kap, zlasti pa njene posledice, postavi bolnika, njegove svojce, prijatelje, sodelavce in znance pred številna in marsikdaj težavna vprašanja. Na nekatera je možno odgovoriti takoj, na druga pa prinesejo pravi odgovor šele čas, nove življenjske izkušnje in druženje z ljudmi s podobnimi težavami. Iz tega razloga je bil pred petimi leti – aprila 2003 – ustanovljen Klub bolnikov po možganski kapi Maribor (v nadaljevanju CVB klub Maribor), ki deluje v okviru Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije (v nadaljevanju Združenje). Možganska kap nastane takrat, ko kri ne more dotekati v kakšen del možganov. Če možgani ne dobijo kisika in hranil, ki jih potrebujejo, potem se možganske celice poškodujejo ali začenjajo odmirati. Če se celice samo poškodujejo, potem se včasih lahko tudi obnovijo. Toda celice, ki so umrle, ni možno več oživeti. To pomeni, da je ta del možganov nehal pošiljati informacije v ostale dela telesa, ki kontrolirajo npr. govorjenje, miselnost ali hojo. Obstajata dve glavni vrsti možganske kapi. Najbolj pogosta (ishemija) nastane zaradi krvnih strdkov ali zoženih arterij, ki dovajajo kri v možgane. Strdki preprečijo dotok krvi v določen del možganov in s tem preprečijo dobavo kisika in hranil možganskim celicam. Druga najbolj pogosta možganska kap (hemoragija) nastane takrat, ko pretrgana arterija povzroči krvavitve v možganih. Tudi v tem primeru se ustavi dotok kisika in ranil možganskim celicam. Opozorilni znaki možganske kapi lahko trajajo samo nekaj minut in potem izginejo. Če se vam to pripeti, potem ste verjetno doživeli mini možgansko kap, ki jo imenujemo TIA (transient ischemic attack - tranzitorna ishemična ataka). Tudi ta oblika kapi je zelo nevarna in zahteva takojšno medicinsko pomoč. Taki prezrti in neoskrbljeni možganski kapi lahko čez nekaj ur sledi večja kap z zelo hudimi posledicami. Vedno bodite pozorni na vse možne simptome možganske kapi, pa čeprav so ti samo bežni. Najbolj uspešna ozdravitev v primeru možganske kapi je takrat, če dobimo ustrezno zdravniško pomoč v obdobju prvih treh ur po nastanku simptomov. Zdravila za razbijanje krvnih strdkov lahko zelo zmanjšajo škodo, povzročeno pri možganski kapi, vendar jih morate dobiti v roku treh ur. Če dovolj hitro pridete v bolnišnico, vam lahko naredijo preiskavo možganov s CT (računalniška tomografija), s katero ugotovijo, ali so zdravila za razbijanje krvnih strdkov ustrezna za zdravljenje. Samo osebe, prizadete s možgansko kapjo vrste ishemija, so potrebne teh zdravil.Zdravnik bo postavil diagnozo kapi na osnovi pacientovih simptomov, njegovih predhodnih bolezni in testiranj, ki mu omogočijo bolj natančno določanje vrste in mesta možganske kapi. Obstaja veliko različnih načinov, ki pomagajo prizadetim ljudem pri okrevanju. Zdravila, prehranski dodatki in telesne terapije izboljšujejo ravnotežje, koordinacijo in ostale pomanjkljivosti, ki so nastale pri kapi, kot npr. težave pri govoru in izražanju. Delovne terapije lahko pomagajo pri kopanju in kuhanju. Veliko teh terapij se začne v bolnišnici in nadaljuje doma. Osebni zdravnik lahko nadzoruje potek domače oskrbe. Napredek je različen glede na osebno prizadetost. Nekateri si zelo hitro opomorejo po možganski kapi. Drugi pa zopet potrebujejo mesece ali celo leta. Včasih pa so poškodbe tako resne, da ne pomaga nobeno zdravljenje. Na prvem srečanju se delovni terapevt, posameznik in svojci pogovorijo o njegovih željah, potrebah in težavah. Na podlagi pogovora in ocenjevanja se oblikujejo cilji obravnave. Poti za dosego ciljev so različne. Obravnava temelji na nevroterapevtskih osnovah; njihov poudarek je na vključevanju prizadetih okončin v funkcijo, v ohranjanju simetrije telesa in preprečevanje nastanka deformacij. Najpogosteje se uporablja Bobathova metoda, ki temelji na preprečevanju nenormalnih/patoloških vzorcev gibanja in na vzpodbujanju normalnih/razvojnih vzorcev gibanja.<br>Metoda omogoča ponovno učenje, ohranjanje in izboljšanje spretnosti za izvajanje vsakodnevnih aktivnostih. V zgodnjem obdobju po možganski kapi se izvajajo pravilni terapevtski položaji, senzorne aktivnosti, in sicer leže, sede in med izvajanjem vodenega razgibavanja. Z namenom ohranjanja telesnih struktur in preprečevanja bolečine se izdelajo funkcionalni pripomočki (opornica za preprečevanje boleče in povešene rame, opornica za pravilni položaj zapestja in prstov, invalidski voziček z mizico ). Z vodenimi in skrbno načrtovanimi aktivnostmi se vpliva na ohranjanje in izboljšanje motoričnih in procesnih spretnosti. Motorične spretnosti zajemajo mišični tonus, moč in vzdržljivost mišic, obseg gibanja, koordinacijo gibov, kontrolo in poravnavo telesa, senzorno zavedanje ... Procesne spretnosti zajemajo koncentracijo, pozornost, spomin, orientacijo, organizacijo izvedbe aktivnosti.